RAZGALJENO ZA “INTELEKTUALCE” (28.03.2007, 22:13)

Takole jaz gledam na te stvari.

Pri šetnajstih sem vstopila v svet medijske čorbe. Takrat sem bila mlada, naivna in radovedna. Radio me je posrkal vase, glas mi je vedno pomenil fascinacijo. Potem sem si nabirala izkušnje, poslušala modrece z izkušnjami. Srečevala kvazipomembneže, iskala resnico.

Ko sem prvič trčila ob smrad te čorbe, sem si rekla, da tega nočem početi. Pa sem morala. Zaradi eksistencialne krize, ker sem tako najlaže zaslužila za kruh. Ker sem to znala. In ker še nisem imela izkušenj, niti nisem verjela vase in v svoje sposobnosti. Pa sem morala delati kot marioneta, po navodilih urednikov, ki so delali po navodilih oblasti, ki ima denar (veliko pogačo, od katere smo jaz in moji kolegi dobili le drobtinice, urednica pa zajeten kos).

Pred leti sem (prvič) odkorakala z nacionalke. Z dvignjeno glavo in popolnoma brez denarja in rezervnega plana. A prepričana, da delam prav in da moram delati v skladu s svojimi načeli. In da si zaslužim vsaj trohico spoštovanja in razumevanja. Ko mi je prekipelo – sem moji takratni urednici (kmalu bo prevzela tudi vodenje- zagotovo ne zastonj – velikega projekta na nacionalki : parlamentarnih vsebin) povedala, da brez zamere, a tri dni prekleto trdega in poštenega dela človeku pač ne moreš plačati z nekaj tisočaki tolarjev. Ustvarjala sem satirično rubriko (priporočam ogled Avdio/video arhiva na www.rtvslo.si, ki ga še niso zavrgli: Kozerija, Dobro jutro, 15.4.2005), pravzaprav sva jo dva entuziasta.

Komentar, ki ga je vsak teden spisal današnji direktor nacionalnega radia (bodimo realni, mutanti tega komentarja so se vsak teden prodajali vsaj v dveh časopisnih oblikah, pa ni za tistega/enega na Dobro jutro dobil nič manj kot jaz za cel mesec dela tam), sva z Dejanom vizualizirala. In to prekleto dobro, na tiste izdelke sem danes zelo ponosna.

Izgledalo pa je takole: v roke sva dobila stran in pol komentarja. Skupaj sva ga prebrala in predebatirala, in si skušala vse skupaj vizualizirati, narediti iz tega kratko zgodbo. Ker so bili akterji politiki, znana imena in ker je šlo za aktualne probleme, sva pač v slabih treh letih (ko sva to rubriko vizualizirala), uporabila vse možne televizijske prijeme. Od igranih prizorov, animacije, TV arhiva, kolažev, itd…., z največjih veseljem sva uporabljala televizijski fundus (obleke in rekviziti), jaz sem imela v redakciji na voljo kamero (in izobraževanja; danes sem npr. lastnica licence za snemanje z digitalno televizijsko kamero), Dejan je kot zaposleni montažer na nacionalki vsak teden znova zmontiral hud prispevek. Jaz sem prebrala tekst (radio je bil vedno moja prva ljubezen) in v televizijski fonoteki sva si izbrala glasbeno podlago. Da o gorah rekvizitov, ki sva jih z leti prinesla iz raznih štacun (in so nama večkrat prišli prav- lasulja, klobuki, plastične pištole….) ne govorim.

Veliko sva vložila v ta projekt, veliko dela, ustvarjalne energije in želje po spreminjanjupobudalizirane medijske situacije. In bili so to majhni koraki za svet, a veliki za naju osebno. Takrat sem zrasla in dozorela. Takrat sem se naučila marsikaj, za to sem urednici hvaležna. Ampak, to bi se najbrž naučila tudi kje drugje, kdaj drugič. Odšla sem, ker me je izkoriščala. Kot mlade ljudi z entuziazmom in idejami izkoriščajo mnogi (in za povrh tega celo mislijo, da smo/so ti mladi ustvarjalci neumni). Odšla sem, ker me razočarala. Odšla sem, ker sem prepričana, da mi bo nekje nekoč uspelo, da verjamem v prave stvari. Odšla sem, ker sem (znova) ugotovila, da ljudje v medijih dajejo prednost svojemu egu. Da v slovenskih medijih ni timskega dela in da ga morda nikoli ne bo. Da gre za hierarhijo.
In danes marsikaj vem o marsikomu. Pa nisem človek, ki bi informacije prodajala rumenemu tisku. Vsi smo krvavi pod kožo, vsi ljudje. Eni s polnimi žepi, drugi z luknjami v njih. Jaz si želim le spregovoriti, ljudstvu odpreti oči, zbuditi Slovence, malo razmetati to slovensko medijsko podstrešje. Delati v skladu z načeli, ki jih zagovarjamo.

Imam ideje (ki so mi jih – pač praksa urednikov – ponavadi pridno kradli). In moje ideje so samo moje. Jih imam v glavi in jih bom jaz realizirala. Toliko se poznam in toliko verjamem vase (in nekaj ljudi okoli mene, ki jih iskreno spoštujem).
In sem prizemljena, vem da je denar sveta vladar. Vem, da ljudje absorbirajo marsikaj, da so vodljivi. Vem, da so mediji kreatorji realnosti. Vem, da tudi tako dobra ideja ne bo zlahka ugledala luč sveta, če ne bo imela zagotovljenih vsaj minimalnih sredstev. Vem, da imam utopične ideje. Vem, da me bodo uredniki še dolgo MORDA izkoriščali, ne da bi vedeli, da jaz to VEM. Pa ne morem nič, ker pač od nečesa moram živeti. VEM pa tudi, da bom to medijsko čorbo nekoč zlila v kanalizacijo. In še pljunila vanjo.

Če v nekaj verjamem, bom v to vložila ves svoj trud. In v trenutku, ko bo nekdo z menoj začel upravljati po svoje, v trenutku ko bo nadvladal ego, bom prizorišče zapustila. Nisem neumna, to res ne. Sem pa precej potrpežljiva. Z jasnim ciljem – naprej, z izdelano vizijo. Poti do tja bom že nekako našla, če ne danes in tukaj, pa jutri in tam.

In tale moj blog vam bo (tistim trem, ki ga spremljate) v naslednjih tednih postregel s kronološkim zapisom mojih izkušenj na različnih medijih. Ja, nič ne bom skrivala, pisala bom o ljudeh, ki jih morda ne poznate in tistih, ki so vam dobro poznani. Začenja se zgodba o slovenskih medijih. Razgaljam vam mojo resnico. In nikogar se ne bojim.