MEDIJSKA ČORBA, KI ŽE ZAUDARJA (23.02.2007, 01:14)

Ker se mi zadnje čase precej dogaja in na veliko, pač ne utegnem.

Je pa res, da se toliko dogaja in da toliko spremljam. In zato nič manj na glas ne razmišljam.

In neznansko uživam v svojem delu. Res je, da imam več del, a eno mi je bistveno. Vse ostalo je preveč, a mora biti, da ujamemo raznotežje.

Zadnjič sem recimo opazovala to zbrko na RTVSLO. In Hri-barjevo cenzuro. Na enem od blogov sem prebrala komentar, češ da blogerji – ko o tem razpravljamo- delamo zastonj reklamo oddaji, ki si tega ne zasluži. Zakaj neki? A potem naj bomo preprosto tiho in pač jemljemo, kar nam vsak dan servirajo mediji, takšni in drugačni. In verjamo novinarjem, ki jih očitno ne zanimajo stvari, ki zanimajo radovednega človeka. Enostavno jemljemo informacije, ki so nam velikokrat celo popolnoma nerazumljive (a do tja, da bi se vprašali kaj zaboga pa govorijo ti ljudje en čuden nerazumljiv jezik, v šifrah in kodah?, pač ne pridemo). Na novinarskih konferencah novinarji sprašujejo zato, da pač vprašani odgovorijo kar hočejo. Kot trdijo za Janšo, da bo na katerokoli vprašanje odgovoril točno tisto, kar pač želi on povedati. Logično, saj novinarji nimajo jajc, da bi objavili njegovo reakcijo na (za koga morda neumno) nenavadno vprašanje.

Smešno je, ko jih gledam, kako gledajo mene in sodelavce, ki uletimo z majhno kamero, brez snemalca (asistenta in lučkarja), vse v enem. In potem postavijo kamero na stativ in snemajo celo “predstavo”, dokler se ne konča uradni in suhoparni del piarovskega podajanja izjav medijem. Potem popokajo opremo, novinarke (novinarji) se prijazno nasmihajo “pomembnežem”, potem pa vsi odidejo. Na drugo tiskovko, po nov material (ki ga bo na koncu za štiri kasete in ga bo revež/revica na hitro pregledal/-a, potem pa hop v montažo, da ujamemo poročila ob sedmih).

Smešno, kako se vzdušje spremeni, ko vprašam nenavadno vprašanje. Ko pretrgam tisto morbidno tišino in narejenost. Že res, da se mi nekateri smejijo in se čudijo. Je pa tudi res, da odgovor na moje vprašanje objavijo tudi na nacionalki, popu ali kjerkoli že. Ker je bila izjava dobra. In tako bomo (upam) počasi začeli spoznavat še drugo plat te medijske čorbe. Ki trenutno ni niti najmanj užitna.

In to me žene naprej. V nepredvideno prihodnost. Ko se človek prepušča toku, ga ta (kot M. Strela) posrka vase. In na koncu se vsaka zgodba, pa če je še tako nemogoča, razplete. Tako ali drugače.

RAZGALJENO ZA “INTELEKTUALCE” (28.03.2007, 22:13)

Takole jaz gledam na te stvari.

Pri šetnajstih sem vstopila v svet medijske čorbe. Takrat sem bila mlada, naivna in radovedna. Radio me je posrkal vase, glas mi je vedno pomenil fascinacijo. Potem sem si nabirala izkušnje, poslušala modrece z izkušnjami. Srečevala kvazipomembneže, iskala resnico.

Ko sem prvič trčila ob smrad te čorbe, sem si rekla, da tega nočem početi. Pa sem morala. Zaradi eksistencialne krize, ker sem tako najlaže zaslužila za kruh. Ker sem to znala. In ker še nisem imela izkušenj, niti nisem verjela vase in v svoje sposobnosti. Pa sem morala delati kot marioneta, po navodilih urednikov, ki so delali po navodilih oblasti, ki ima denar (veliko pogačo, od katere smo jaz in moji kolegi dobili le drobtinice, urednica pa zajeten kos).

Pred leti sem (prvič) odkorakala z nacionalke. Z dvignjeno glavo in popolnoma brez denarja in rezervnega plana. A prepričana, da delam prav in da moram delati v skladu s svojimi načeli. In da si zaslužim vsaj trohico spoštovanja in razumevanja. Ko mi je prekipelo – sem moji takratni urednici (kmalu bo prevzela tudi vodenje- zagotovo ne zastonj – velikega projekta na nacionalki : parlamentarnih vsebin) povedala, da brez zamere, a tri dni prekleto trdega in poštenega dela človeku pač ne moreš plačati z nekaj tisočaki tolarjev. Ustvarjala sem satirično rubriko (priporočam ogled Avdio/video arhiva na www.rtvslo.si, ki ga še niso zavrgli: Kozerija, Dobro jutro, 15.4.2005), pravzaprav sva jo dva entuziasta.

Komentar, ki ga je vsak teden spisal današnji direktor nacionalnega radia (bodimo realni, mutanti tega komentarja so se vsak teden prodajali vsaj v dveh časopisnih oblikah, pa ni za tistega/enega na Dobro jutro dobil nič manj kot jaz za cel mesec dela tam), sva z Dejanom vizualizirala. In to prekleto dobro, na tiste izdelke sem danes zelo ponosna.

Izgledalo pa je takole: v roke sva dobila stran in pol komentarja. Skupaj sva ga prebrala in predebatirala, in si skušala vse skupaj vizualizirati, narediti iz tega kratko zgodbo. Ker so bili akterji politiki, znana imena in ker je šlo za aktualne probleme, sva pač v slabih treh letih (ko sva to rubriko vizualizirala), uporabila vse možne televizijske prijeme. Od igranih prizorov, animacije, TV arhiva, kolažev, itd…., z največjih veseljem sva uporabljala televizijski fundus (obleke in rekviziti), jaz sem imela v redakciji na voljo kamero (in izobraževanja; danes sem npr. lastnica licence za snemanje z digitalno televizijsko kamero), Dejan je kot zaposleni montažer na nacionalki vsak teden znova zmontiral hud prispevek. Jaz sem prebrala tekst (radio je bil vedno moja prva ljubezen) in v televizijski fonoteki sva si izbrala glasbeno podlago. Da o gorah rekvizitov, ki sva jih z leti prinesla iz raznih štacun (in so nama večkrat prišli prav- lasulja, klobuki, plastične pištole….) ne govorim.

Veliko sva vložila v ta projekt, veliko dela, ustvarjalne energije in želje po spreminjanjupobudalizirane medijske situacije. In bili so to majhni koraki za svet, a veliki za naju osebno. Takrat sem zrasla in dozorela. Takrat sem se naučila marsikaj, za to sem urednici hvaležna. Ampak, to bi se najbrž naučila tudi kje drugje, kdaj drugič. Odšla sem, ker me je izkoriščala. Kot mlade ljudi z entuziazmom in idejami izkoriščajo mnogi (in za povrh tega celo mislijo, da smo/so ti mladi ustvarjalci neumni). Odšla sem, ker me razočarala. Odšla sem, ker sem prepričana, da mi bo nekje nekoč uspelo, da verjamem v prave stvari. Odšla sem, ker sem (znova) ugotovila, da ljudje v medijih dajejo prednost svojemu egu. Da v slovenskih medijih ni timskega dela in da ga morda nikoli ne bo. Da gre za hierarhijo.
In danes marsikaj vem o marsikomu. Pa nisem človek, ki bi informacije prodajala rumenemu tisku. Vsi smo krvavi pod kožo, vsi ljudje. Eni s polnimi žepi, drugi z luknjami v njih. Jaz si želim le spregovoriti, ljudstvu odpreti oči, zbuditi Slovence, malo razmetati to slovensko medijsko podstrešje. Delati v skladu z načeli, ki jih zagovarjamo.

Imam ideje (ki so mi jih – pač praksa urednikov – ponavadi pridno kradli). In moje ideje so samo moje. Jih imam v glavi in jih bom jaz realizirala. Toliko se poznam in toliko verjamem vase (in nekaj ljudi okoli mene, ki jih iskreno spoštujem).
In sem prizemljena, vem da je denar sveta vladar. Vem, da ljudje absorbirajo marsikaj, da so vodljivi. Vem, da so mediji kreatorji realnosti. Vem, da tudi tako dobra ideja ne bo zlahka ugledala luč sveta, če ne bo imela zagotovljenih vsaj minimalnih sredstev. Vem, da imam utopične ideje. Vem, da me bodo uredniki še dolgo MORDA izkoriščali, ne da bi vedeli, da jaz to VEM. Pa ne morem nič, ker pač od nečesa moram živeti. VEM pa tudi, da bom to medijsko čorbo nekoč zlila v kanalizacijo. In še pljunila vanjo.

Če v nekaj verjamem, bom v to vložila ves svoj trud. In v trenutku, ko bo nekdo z menoj začel upravljati po svoje, v trenutku ko bo nadvladal ego, bom prizorišče zapustila. Nisem neumna, to res ne. Sem pa precej potrpežljiva. Z jasnim ciljem – naprej, z izdelano vizijo. Poti do tja bom že nekako našla, če ne danes in tukaj, pa jutri in tam.

In tale moj blog vam bo (tistim trem, ki ga spremljate) v naslednjih tednih postregel s kronološkim zapisom mojih izkušenj na različnih medijih. Ja, nič ne bom skrivala, pisala bom o ljudeh, ki jih morda ne poznate in tistih, ki so vam dobro poznani. Začenja se zgodba o slovenskih medijih. Razgaljam vam mojo resnico. In nikogar se ne bojim.

MEDIJSKA ČORBA: PRVO SPOZNANJE (2.04.2007, 01:24)

Takoj na začetku naj vas opozorim, da so stvari, ki se jih tudi jaz ne spomnim v detajle. Imam eksplicitno vizualni spomin in to bi znala biti težava. A morda ne bo.

In morda vam moja prva medijska izkušnja ne bo toliko zanimiva, ker tega medija ne poznate tako dobro, kot boste poznali katerega od kasneje omenjenih. Jebiga, to je moja kronologija.

Mislim, da je bilo v tretjem letniku srednje šole. Proti koncu nekje. In tam sredi Slovenj Gradca stoji velika, siva stavba, v kateri je bila Nama (pred časom se je Nama, kolikor je meni znano, izselila). V čisto spodnjem nastropju je bila samopostrežna trgovina, nadstropje više športni oddelek in neka hecna bižuterija, više sem pa tudi bolj poredko zašla (zgoraj so bili oddelki s perilom, pa čevlji in še kaj se je našlo). In v prvem nadstropju, na nekaj kvadratnih metrih tik ob stopnišču, ki je vodilo gor (v restavracijo in wc-je), je bila prva postojanka Radia Laser. In tam sem zaplavala v medijske vode.

Na Koroškem imamo zdaj vsaj tri radijske postaje. Ena je Koroški radio (nekako mu mnogi rečejo osrednji radio na Koroškem, najbrž tudi zato ker je nastal že leta 1962), ki se ga jaz spomnim še iz otroštva. Ta radio je imel v moji glavi vedno pomen, kakršnega je imel kasneje Val 202. Poslušali smo ga doma, v trgovinah, povsod. Poznali smo vse napovedovalce, vse tiste lokalne zvezde. In jaz sem si jih vedno želela pobliže videti in spoznati. Radio pač, nimaš slike in lahko fantaziraš. Mimogrede, tam trenutno delam enkrat na mesec, en cel vikend (vse, kar lahko v dveh dneh pač delam… dežurna urednica informativne redakcije, pa zraven še dopoldanski ali popoldanski špiker…).

Potem je tu Radio Laser, upam si trditi, prva uspešna komercialna radijska postaja na Koroškem, ter še en radio, malo manj odmeven (nič osebnega, a tako pač je), Radio Alfa.

Radio Laser je nastal v hipu, spomnim se, da je kar naenkrat na našem stari radijski škatli zavel nov veter. Neki ljudje so se oglasili in govorili o novem radiu na Koroškem. Da bomo lahko izbirali glasbene želje, kadarkoli in karkoli. Zametki komercialnega radia. Kako prekleto dobro se tega spomnim.

Potem so kar naenkrat začeli vabiti na avdicijo za špikerje. Brez omejitev. In sem šla. Veste kakšen dogodek je to bil! Neverjetno, bilo nas je mala množica. In klasika – “Tale list izpolni, pa tole boš prebrala pred mikrofonom.” Okej, ni problema.

Potem smo kukali tja v tisti majčken studio, to mlado in staro, ki je premagovalo tremo in zardevalo. Da še malo orišem, z zunanje strani Name se nas je videlo direktno v studio (s tem smo imeli kasneje tudi težave, ko so se mi ljudje nalepili na šipo in mi buljili pod prste, ko sem sama delala nočni program).

Avdicija? Moja prva sploh. Pri šetnajstih. Kaj naj jim povem? In kako naj berem?

Priznam, zaradi neverjetne želje po radijskemu delu sem včasih doma potiho in na glas brala članek iz časopisa, poslušala Stojanoviča (lokalno zvezdo) in Polutnika in se učila. Ne vem, če mi je to kaj pomagalo, se pa spomnim Sama Horvata, direktorja, ki je pokazal name in rekel: “Iz tebe še nekaj bo”. To je bilo dovolj.

Spomnim se dni, ko sem čakala na odgovor. Ah, itak ne bo nič, sem si mislila. Pa dobro, sem pa vsaj probala. In potem so me poklicali (ali pa so mi poslali tako uradno pisemce, se ne spomnim več). Da naj pridem na pogovor. Kjer sem ugotovila, da mislijo resno z menoj.

Samo je rekel, da imam zanimiv in radiofoničen glas. Ma, kje sem pa jaz smrklja takrat vedela, kako on to kar ve. Danes tudi jaz prepoznam tovrsten glas.

Moja uvajalka je bila J.K. O njej bi lahko napisala knjigo, pa še film bi bil zanimiv (sploh če bi šlo za rekonstrukcijo dogodkov). Na kratko – zanjo se je kasneje izkazalo, da je patološka lažnivka (prvi primerek, s katerim se se srečala v medijih, kasneje je bilo takih vedno več). Ampak, med nami, ženska je bila carica. Ker me je upeljala v radijski medij, me učila branja (na čisto napačen način, a je imela vsaj dober namen), mi sestavljala urnik in bila moja šefica. In neke noči mi je rešila maturitetno nalogo iz filozofije, ko se mi je sesul računalnik (celo noč je prebedela ob računalniku in tipkala, medtem, ko sem jaz narekovala). Za to ji bom večno hvaležna.

Skratka. Radio Laser je takoj prodrl na površje, število poslušalcev je rapidno naraščalo. Tam sem delala v njegovih najboljših in najuspešnejših letih delovanja. Denarja je bilo dovolj (na mesec sem pri svojih 16-tih, 17-ih zaslužila več kot kateri od mojih staršev, pa sem delala VELIKO manj), tudi moje družabno življenje se je izboljšalo (pač, kakor se vzame – mi smo se veliko družili, igrali pikado v gostilnicah, v katere smo zahajali s Samotom, velikim fotrom). In velikokrat je vse skupaj pogosto častil kar Radio. Super.

Po letu, dveh sem pristala na mestu najbolje plačanih na tem radiu. Imeli smo rang, še zdaj se dobro spomnim, začetnikov (so imeli honorar okoli 500 tolarjev/na uro), tistih malo bolje plačanih (okoli 600-700) in nas, ki smo imeli precej visok honorar (tudi 1000 ali več na uro). Pa še reklame sem snemala.

Vmes sem ugotovila, da ima vse svojo ceno. Da bi morda rada kaj več. Da mi napovedovanje glasbenih želja v eter ni več v zabavo in da je krog poslušalcev, ki so “moji”(so bili tudi ektremni “oboževalci”, ki so me znali prestrašiti) vedno bolj specifičen. In da se je izoblikovala nova Katja. Radijska Katja.

Pa tudi selili smo se, zašli v finančne težave (vsega lepega je enkrat konec, če samo jemlješ in nič ne daješ). Razkrili J.K. Imeli težave na sodišču. In se potem ponovno sestavili. A ni bilo več tako, kot nekoč. Zamenjala se je ekipa, ljudje so (smo) odhajali.

Ekipa tam in takrat je bila ena najboljših ekip, kar sem jih kdaj imela. Tudi zato, ker sem z njimi odrasla. Veliko so mi dali, tako prekleto veliko. Od službene renaultove gajbice, s katero sem se vozila domov v našo vas in je imela na sebi prepoznaven radijski logotip, na katerega sem bila izjemno ponosna (še posebej, ko je službeni avto ponoči ostal parkiran na domačem dvorišču in mi je bilo prijetno pri srcu, češ, glej ko se pri devetnajstih domov vozim s službenim avtom!). Ah, to so bili časi.

Potem pa sem prišla v Ljubljano in se je vse spremenilo. Dekle iz vasi Podgorje v velikem mestu. Izgubljena, a korajžna. Željna novih ljudi, novih dogajanj. Kar sledi, je nadaljevanje.

Prvo spoznanje o medijski čorbi: treba je iti dalje. Treba je raziskovati in pridno delati. Treba je nadaljevati.

In radijski eter je moja prva medijska ljubezen.

Naslednjič: Radio Študent.

MEDIJSKA ČORBA ŽE VRE (5.04.2007, 23:56)

Je, zdi se, kot da bo ta čorba le še prekipela, izparela, se zasušila na posodo oblasti inprežgano obsmrdela. Mediji so pod pritiski, kot v ekonom loncu se kuhajo. Ni zraka, ni svobode, ni objektivnosti. Je velika in debela roka, ki pokrovko močno pritiska na rob posode. Da ne bi kaj ušlo ven, da bo čorba ja narejena točno po receptu.

Lepo vas prosim. Upor se je pričel, zdaj lahko opazujemo razplet. Ali je manipulator kiksnil? Ali novinarji le nismo tako neumni, kot izgledamo? Je Veliki precenil svoje sposobnosti, je njegova moč in oblast lažna?

Ha, le nasmehnem se mu v brk. Veliki je smešen. Ker je majhen in bizaren. Ker si misli, da v vsej tej množici ni nikogar, ki bi se mu zoperstavil. Ah, kakšna utopična ideologija.

Motor smo zagnali in goriva ne manjka. Iz vseh koncev naše podalpske deželice ga bomo prinašali, samo da ne bo ugasnil. In ne bomo pustili, da ugasne. Tako dolgo bo gnal, da bo zazvenelo tudi v ušesih Velikega. Da bo tudi on klonil. Predvsem pa bo glas motorja prebudil ljudstvo. Ljudstvo spi, Veliki jih je uspaval. Z obljubami, lepo držo, uglajenim nasmeškom (so mamce pred televizorji zavzdihnile: “Jej, kako je poštirkan, prov fejst je!”). In so ga volile. In ko je podpora pričela padati je na piedestal postavil popolno Žensko. Kako predvidljivo. A hkrati odlično uspavalo za ljudstvo, ki se premika v čredi.

Seveda, na medije Veliki ni pozabil. Točno ve, kako jih izkoristiti. Kako jih prestrašiti, kako jih zatreti. On že ve. Ah, On misli, da ve.

Čas je, da jih prebudimo, to ljudstvo zaspano. Ker za Velikim bo morda prišel Večji. Zdaj ni čas za strahopetce, ni čas za bojazen. Čas je, da spregovorimo! Da se upremo Velikim.

In začeli smo z majhnim, drznim in (morda navidez) nepomembnim. In zmeraj več nas je, čeprav morda ne verjamete v nas. Resnica se širi. In ne boste (in ne bodo) si mogli več zatiskati oči, ušes in ostalih lukenj. Svoboda prihaja na plano.

Čas je za medijsko čorbo, čas je, da eksplodira! Boste samo opazovali?

MEDIJSKA ČORBA: UMAZANI KAPITAL (10.04.2007, 22:47)

No, pa poglejmo, kako delujejo mediji. Okej, če že hočete, slovenski mediji. Kratka receptura:

Najprej potrebujemo osnovni kapital.

- Če se boste šli tiskani medij, boste potrebovali kapital za tisk. Najbolje bo, da se izgovorite na ekologijo in svoj tiskani medij izdajate na eko papirju. Ste že v osnovi privarčevali.

Da še bolj posplošim, lahko se greste tudi tiskani medij, ki bo vsebinsko 70% sestavljen iz reklam, ostalo bodo vsebine, ki jih lahko s copy-paste ukazom potegnete iz kjerkoli. Mimogrede, to počne večina slovenskih medijev (osnovni vir informacij je STA, če znate angleško, si lahko pomagate celo z Reutersom in podobnimi tujimi agencijami…A navadno to v koncept linije najmanjšega odpora ne paše). Fino je imeti tudi kakšno pisarno, tajnico in komercialista, pa tudi kakšen mlad “novinar” bi znal priti prav.

- Radio je medij, za katerega bo treba v startu vložiti malce več. Ni nujno, seveda. A če govorimo o klasičnem radiu, brez osnovnih potrebščin ne bo šlo. Mikrofon, računalnik, glasbena oprema (tudi SAZAS vam bo prej-ali-slej stopil na prste), frekvenca in improvizoriš studio (če se le da, vsaj malo izoliran). Teoretično lahko morda celo ves program ustvarjate sami, a verjetno bi kmalu pregoreli, torej priporočam vsaj še enega grešnega kozla, po možnosti tehnično podkovanega.

- Televizija je malo večji problem, ker poleg teksta in zvoka potrebujete še sliko. To pomeni, da boste ob vsem prej (v grobem) naštetem v osnovni kapital morali vključiti še video pripomočke. Okej, lahko investirate v kakšno majhno kamero , teoretično je vse možno. Je pa res, da boste potrebovali tudi nekaj osnovnega znanja in mirno roko. Če se boste šli lastno produkcijo, boste potrebovali kakšnega novinarja, montažerja, snemalca (lahko tudi lučkarja, scenskega delavca, rekviziterja, tonskega mojstra, pa še in še lahko naštevam), lahko pa ste vse to vi v enem. Hja, ampak bo težka. Lahko pa z neta skinete video material in se greste piratsko televizijo. Skratka, raje ne začnem, ker bom potem težko končala.

- Internetni medij je lahko tudi blog, seveda. In tukaj je nešteto variacij. Lahko uporabite vse od zgoraj naštetega (presežete higienski minimum) ali pa se greste profesionalca. Tudi tukaj raje ne začnem z naštevanjem.

Nekaj pa velja za vse zgoraj našteto- brez osnovne ideje, cilja in motivacije ne bo nič. Tudi brez investitorja bo težka (vsaj dolgoročno). Da o izkušnjah sploh ne govorim. In mislite, da dobri novinarji rastejo na FDV-ju? Morda, poskusite, pa boste videli.

Še vedno pa ste lahko nekomu PR. Tako bodo donatorji dosegljivi. Brez skrbi. V politiki, v gospodarstvu, glasbi, ekonomiji….

In tukaj se vam bo morda postavilo kakšno moralno-etično vprašanje. Sem potemtakem sploh še medij? Kakšna je naloga medija? Kaj medij ponuja? Kakšna je moja odgovornost, če sem medij? … Ali pa tudi ne.

Torej- se vam zdi, da je “biti medij” blazno lahko?

Na žalost tako mislijo mnogi. In zato je medijska čorba tako smrdljiva.

(10.04.2007, 22:47)

LJERKA V MEDIJSKI ČORBI 1 (14.04.2007, 03:29 )

Prav pomisliti sem morala, kako se je vse skupaj pričelo. Eno toplo junijsko dopoldne (tam ene pet, šest let nazaj) me je poklical spodnji sosed (v bežigrajskem študentu, a to so bili časi). Češ, da je ob 13ih ena avdicija na RTVSLO. In da on res ne bi šel sam, zakaj ne bi šla oba. Se mi zdi, da se mi prav ni dalo.

Pa je skuhal dobro kavo in sem šla. Na Resljevo, v prostore Izobraževalnega središča (takrat je bil IS v polnem razcvetu) RTVSLO.

V prvi sobi je ovalna miza. Nekdo je naokoli skakal s kamero (Irena K. je snemala prispevek za Dobro jutro, o avdiciji). Avdicija je bila klasična, še leta kasneje izgleda isto. Izpolniš klasičen formular, podatke in izkušnje in ideje in vizijo in želje (pa še kaj se včasih zapiše zraven). Eno novico sem morala prebrati v kamero, nekaj me je spraševala in bila zelo prijazna z menoj. In spomnila se me je z RGL-a. Seveda, saj je bila moja šefica skoraj pol leta in nisva se najbolj marali. No, in takrat – se prav spominjam- sem nekaj odlično zimprovizirala. Mogoče, kdove, je ravno to Ljerki kliknilo, da me je izbrala. Tega še danes ne vem.

Ja, Ljerka Bizilj je bila glavna v sobi, kamor so nas drugega za drugim klicali. Tudi teh avdicij sem kasneje mnogo videla, nekatere sem celo snemala zanjo. Da smo si potem v redakciji, pozno zvečer, hihitajoče ogledovali, češ, prmejduš, tale je pa hud. Ali huda. Priznam, malo smo bili firbčni in smo se zbrali naokoli TV-ja in se naslajali ob posnetkih z avdicije. Kjer je bilo sto ljudi, sto čudi. Ma, kaj, priznam pač. Mnogi ne bi.

No, in dobim pisemce, tako uradno: “Izbrani ste bili v ožji krog avdicije. Pridite na sestanek v ponedeljek” blablabla. Sestanek, ja. Sestanek oddaje Dobro jutro (mi smo pa mislili, da bomo pristali v kakšni hudi, znani oddaji). Marko (spodnji sosed, ja) si je želel biti voditelj, mene je odkar pomnim zanimala slika, kamera, produkcija (kdo bi si mislil, da bom potem kar tri sezone vodila otroško oddajo in vzljubila kamero tudi s te pozicije).

In se spomnim, da je bilo “vmes” (med avdicijo, prvim povabilom in sprejetjem, ter uradnim začetkom mojega televizijskega dela ) poletje. In se je Katja odpravila na hrvaško obalo. Dol z Andražem, potem pa sama dalje na Dugi otok. Brezčasno.

In me nekega dopoldneva kliče Mateja U., organizatorka oddaje Dobro jutro (v nadaljevanju DJ). Da imamo čez tri dni sestanek in če lahko pridem. Meni se je zdelo blazno pomembno in me je – s pirčkom v roki, nogami na balkonski ograji in kupom dobre družbe- čisto namorilo. A zdej moram pa na ta (oprostite izrazu) kurčev sestanek v Slovenijo. In to mi zdej poveste. Prav jezna sem bila. A sem se čez dva dni vseeno odpravila na pot proti Ljubljani. Še danes se spomnim Nizozemskega para, kako sta me na trajektu iz Dugega otoka proti nevemkam nasekala z dalmatinsko rakijo. Ampak sem prišla.

Se spomnim Boštjana, ki je pred mojim odhodom rekel: “Sam zdej pa le glej, da boš tole službo dubla”. Ha, seveda sem jo.

In se je začela zlata doba pri Ljerki. Na začetku sem se je blazno bala. Ja, prav neprijeten strah mi je vzbujala. Tak zoprn. Taka vzvišena, tečna gospa se mi je zdela. Ki pa je znala biti (ob dobrih dnevih) tudi zelo zabavna, le njenega humorja si se moral rahlo navleči. To je hud cinik, bi jaz temu rekla. V filmski verziji, s prozacom.

Delala sem take preproste, zanimive prispevke (še zdaj jih imam nekje arhivirane na VHS, žal ne vseh). O čevljih, zeliščih, LPP-ju, mini-golfu, študentariji… Z odličnim snemalcem, ki je dostikrat samoiniciativno režiral moje prispevke. Z veseljem, ker sva se zaštekala. Maks je bil (zdaj je nekje na Havajih, na ladji) – to lahko zdaj mirne duše rečem – najboljši snemalec v moji televizijski karieri. To je človek in pol, brez njega se ne bi nikoli naučila vsega, kar znam in brez njega me kamera ne bi nikoli vzljubila.

Ljerka je naše prispevke v slogu velike šefice vsakič na sestanku malo pokomentirala. Ne vseh, zato si čakal, da izbere tvojega. Ali pač ne (če je imela slab dan, je znalo njeno pljuvanje po našem trudu kar zaboleti). In smo skupinsko pogledali prispevek, ter ga komentirali. In ta metoda se meni zdi zelo dobra. Ko nekaj ustvarjaš, mora biti feed-back, kritika pa naj bo konstruktivna.

Prvo leto sem se z Ljerko držala na distanci. To je bilo začetno obdobje oddaje Dobro jutro na nacionalki. Takrat smo z veseljem ustvarjali, ideje so bile sveže, neuporabljene, neprežvečene. Za timing, ki nam je bil na voljo za en prispevek (tam okoli 3 minute), smo imeli idej nešteto.

Ljerko sem gledala kot avtoriteto. Z ostalimi sodelavci smo se povezali v team. Tanja P. in Sašo N. sta danes edina, ki sta ostala z moje avdicije. Vsi ostali smo se odcepili od te psihoze. Ljerkine psihoze.

In če sem se Ljerke v prvi fazi nekoliko bala, so te zavore v naslednjih letih nežno popustile.

Pridem nazaj…

(14.04.2007, 03:29 )

OB (VČERAJŠNJEM) SVETOVNEM DNEVU SVOBODE TISKA (4.05.2007, 00:20)

In ko je že ravno svetovni dan svobode tiska, bi kanilo kakšno reči še o tisku.

Seveda sem zaplavala tudi te vode. Ah že precej zgodaj. Tam nekje v osnovni šoli, ko sem prispevala svoje genialne poetične besede (ah, jaz!) v šolski časopis Jenina (jasno, skozi Podgorje pri Slovenj Gradcu teče rečica Jenina). Se tudi spomnim svoje prve konstruktivistične pesmi z naslovom “Slovenska vlada” (ki je šla nekako v stilu: “Slovenska vlada je kot kokošnjak brez petelina…”). Z mojo mamo to pesem iščeva že nekaj let, pa je izginila kot hudič. Ma, zagotovo jo hranijo v kakšnem šolskem arhivu, a tja moja lenoba pač ne seže.

No, potem smo pisali še za Ibržnik (časopisek Koroških študentov) o tem, kam koroškega študenta zanese pot v Ljubljani (tam ene 4-5 let nazaj). Tudi tega izvoda ne hranim v svojem bogatem arhivu.

Pa Deloskop. Kako je že bilo ime urednici (s katero sva se kmalu razšli, ker je priloga Dela ugasnila, ali kakoježebilo….). Maja nekaj. Se ne spomnim priimka. Med drugim sem pisala o francoskem parku Asterix. Fascinantno. Takrat sem delala na Dobro jutro in se spomnim, kako sem v tretjem štuku v redakciji na TVSLO brskala po internetu (v študentu na Kardeljevi ploščadi tega luksuza takrat pač še ni bilo). Nekaj ur na dan, nekaj zaporednih dni. Ampak, končni izdelek je bil super, plačana sem bila pa tudi zelo dobro. Mislim, da je bil tisti članek (na dveh straneh) plačan 30 jurjev, kar je bilo takrat veliko, verjemite mi.

In da ne pozabim na časopisek na Rock Otočcu. Tri leta sem delala (prostovoljno) na tem festivalu, čisto hudo (makro!) je bilo. Podnevi smo skakali naokoli, jaz sem imela čez še delavnice z nakitom (smo delali ogrlice iz makaronov, plastike, fižola, kdobivedel…). In ko je bilo delavnic konec, smo šli v akcijo. Treba je bilo na koncerte, pa potem ponoči ali zjutraj napisat recenzijo koncertov….Asian Dub Fundation so mi ostali najbolj v spominu, ker sem s kitaristom tik pred koncertom pila whiskey, tako po domače. In si priborila poseben avtogram za Nino. S posebnim A4 sporočilom. Še danes ga hrani. Potem smo prebedeli celo noč, ob ogenjčku v backstageu. Majkemi. To so bili časi. Skratka, ponavadi nismo nič spali. Zjutraj pa v Novo mesto, v prostore novomeških študentov. Sonce, vročina, mi pa neprespani pisat recenzijo. A tako nastajajo najboljši teksti. Vsaj pri meni.

Rock Otroček se je reklo časopisu in vsak dan smo ga svežega iz tiskarne na brzaka prepogibali, da bi ga lahko čimprej razdelili mulariji. In kako so se jim zasvetile očke, ko smo jim ga raznosili pred šotore, svežega, s frišnimi fotkami od včeraj. Tisto je bila res huda izkušnja. Kot vojno novinarstvo, brez vojne.

In Franci kek, ata Kek. Ko je šlo kaj narobe, smo Mojci težili: “Kliči Keka…” In potem je prišel, še bolje, pripeljal se je na svojem motočku, ves flegma. Iz žepa je potegnil desetake (tolarje), vprašal, koliko rabimo, potem pa z tistim prifrknjenim nasmeškom in resnim glasom pritegnil: “A bo dost?”. Pa smo se spogledali…Ja, za barve, makarone, vrvi in še kaj bo že. Nismo se sekirali. Laptopa je pa njegova Mateja posodila. Da smo potem izmenjaje pisali vsak svoj članek za naslednji dan. To so bili časi, da o ostalem dogajanju na Rock Otočcu tista leta sploh ne govorim.

Časopis, tisk. Nikoli me ni zares posrkalo. Me pa zadnja leta to prav pošteno mika. A mika me marsikaj, potegne bolj redko kaj.

In ne bi bila v koži novinarjev Dela, Dnevnika. Nekako se mi zdi, da to ne bi šlo. O Lady, Direktu, itd…raje ne bi. Spoštujem vsako delo, če je to res delo. Če nekaj NAREDIŠ. Novinar bi to že po Defaultu moral. Delati, raziskovati, vohljati, iskati odgovore.

Dragi novinarji.

Zakaj toliko stokanja, zakaj toliko negodovanja. Nezadovoljstvo. Na vsakem koraku poslušam. Oni na RTV-ju jamrajo, kako da je to njihovo delo stresno. Kako bi šli drugam. Že leta in leta mi stokate. Nihče pa dejansko ne gre. In kako je lahko to tako težko? Vstaneš, poveš svoje in odkorakaš. Ne razumem. Jaz tudi nisem imela neke rezerve, a ko je bilo preveč, sem vstala, se zahvalila in šla. Brez zamere. Jaz sem razčistila. In potrkala sem na druga vrata. Brez vez in poznanstev. Samo če veš, kdo si in kaj hočeš. Če pa tega ni, najbrž ni lahko.

Tisk. Svoboda. Novinarstvo.

Ko bi bilo v tem poklicu vse jasno in lahko, bi po svetu hodilo še več takih puhloglavih kvazinovinarjev (o tem nekaj več v zaključni misli mladenke v anketi na dan svobode tiska). Pač ni lahko to delo. Čeprav ga mnogi podcenjujejo.

Ljubi novinarji. Vaše/naše delo je odgovorno. Ljudje nas berejo, gledajo, poslušajo. Mi smo odgovorni. Od nas pričakujejo resnico. Oni verjamo našim besedam, sliki, zvoku. Se zavedate tega?

Kako jim lahko smradite možgane s kvazizvezdami, z masažo prsi in navideznimi umetnimi joški, s PR teksti pod PR fotko turbofolkašev? Je to naša Resnica?

Zamislimo se torej Vsi. O tem, kako daleč sega manipulacija medijev. Kako daleč bomo za nos vlekli javnost. Ljudi, ki niso nič krivi, če pa jih poneumljamo. Mediji. Vsi v istem kotlu. Vsi v isti medijski čorbi. V kateri pač moramo plavati.

Ah, kako svobodni smo, mar ne. Mi, novinarji. Sedma sila. Ah, mi, mi.

Razmislite.

(4.05.2007, 00:20)