Nja, ljudstvo je lačno upora.
Čas je morda ravno pravšnji, da zaštrajkamo še mediji. Na ulico, pred parlament, pred cerkvena poslopja, pred vlado.
Zablokirajmo represivne organe, naredimo zasedo pred Ruplovo hišo, polepimo javno rtv hišo (denimo, z nagim duplikatom Janše), zmečimo svoje beležnike realnosti(kamere, diktafone, mikrofone, kolofone in vse ostale -one) v Ljubljanico, postrezimo si s publiciteto, zavpijmo v en glas:“Dost mam!” (ah, kako punkersko), spravimo v zadrego vsaj enega politika, izvohajmo najmanj občudovano in neelitno kulturo (ki je nihče ne odkrije), gremo v gozd po klope, zaspimo na ležalniku z laptopom v naročju in se pustimo presenetiti.
Imejmo rojstni dan.
Nahrulimo nerazumevajoče šefe. Kupimo kos potice ta prijaznim. Naredimo medijski presežek, ki bo res presežek. Obudimo alter -ego. Skregajmo se s pametjo. Zaklenimo nesposobne sodelavce v pisarno in jih prestrašimo z lažnim bombnim napadom (iz neznane številke jih pokličimo na gsm, medtem, ko bodo zaklenjeni v pisarni in takoj prekinimo vezo). Povejmo svetu, da je lahko v Sloveniji že vsak novinar (kustos bojda ne more biti vsak).
Zadihajmo svež zrak na ležalniku domačega vrta, medtem ko nam mati (ma ja, lahko tudi oče) prinese hladno pivo in nekaj za grickat. Za trenutek izklopimo svet in globoko vdihnimo.
Čas je za rešitev.
Jutri priznajmo, da še vedno nismo zadovoljni. Da povsod izkoriščajo. Pišimo pismo predsedniku, naj kaj stori. Naj pošlje Dalajlamo.
Čas je za potovanje.
Včeraj so nas razkurili, danes vdihnemo, jutri popizdimo. Tako to je. Mediji smo kompleksna forma. V utesnjenem formatu. Z ozkim sediščem, smrdljivimi podplati in briljantino v laseh. Ampak, to je osnovni paket. Lahko ga preoblikujemo in zamenjamo. A statistika kaže, da to le redki storijo.
Mediji smo sproščeni. A ker medijska čorba tako zelo zaudarja, je prisotnim okoli nje pogosto kar malce nerodno (češ, joj, ampak res ga nisem jaz spustil) tako kaj hitro postanejo nesproščeni. In to pa je hudič.
Čas je za repliko, Koroški radio.
Ker ste si vzeli toliko (meni je res fascinantno, a po malem hecno) časa in energije za obiranje kosti tam daleč stran, Vam cenjeni Lastniki sporočam, da sem z rezultatom izredno zadovoljna. Bilo je neverjetno, ko je ljudstvo spregovorilo. To me osrečuje. Upam, da je kdo od odgovornih pošteno švical in posledično tudi kaj domislil (in bo posledično kaj storil).
Menda je bilo vsem jasno, da govorim o radiu. Začela sem tam, kjer se mi pač zdi, da nekaj blazno stagnira. In tam, kjer situacijo poznam (dasiravno se nekateri slepijo, da sem slepa, da ne vidim očitnega). V tretjem štuku občinske stavbe v Slovenj Gradcu.
In vsakemu radijcu je jasno, da je orisanih primerov v Sloveniji precej morda tudi preveč. Skoraj vsakemu, no.
Koroški radio bo najbrž preživel. Morda tudi zato, ker se bodo zbudili iz pravljice. Prišel bo princ, kušnil spečo princesko, stroji bodo spet zalaufali, nekdo bo zaradi tega sicer najebal, asimilacija v novo dobo tehnologije bo uspešna in kralj in njegovi najbližji se bodo potrkali po prsih, češ, saj sem vedel, saj sem rekel, saj sem ukazal. Razumete?
Ljubi moji Korošci. Rada vas imam, ker ste moje korenine. Zato z veseljem in ponosom priznam, da tokrat slavnostno sprejmem vlogo grešnega kozla. Morda bo le-ta tokrat rešen grmade in prijazno ogovorjen (“ker mamo res krizo tt mesnc”).
Ampak, se niste Veliki niti enkrat med temi vrsticami vprašali, zakaj neki je bog s tolikšno genialnostjo moral obdariti prav mene?
Mediji, čas je za UPOR. Kar lepo v vrsto se postavite, začenjamo na Koroškem.
Vaša zanesenjakinja, utopična realistka in skorajšnja 28-letnica (kako obožujem svoja zrela leta! ah) s ponosom…
…ki verjame v VEST..
Katja.
(19.06.2007, 22:35)
No comments:
Post a Comment