No, ta medijska čorba ima še nekaj pekočih sestavin. Trpkih, če hočete.
Enostavno mi je zmanjkalo časa za Koroški radio. To zgodbo morate razumeti. Ta radio je zasidran v moje otroštvo in mladost. Z njim sem rasla, poslušali smo ga vsak dan. Ko smo doma prižgali kišto, je bila nastavljena ena sama frekvenca. 97,2. Vedno.
Skozi tisto kišto sem poznala lokalne radijske zvezde. Dušan S., njega sem srečevala na raznih prireditvah, ker jih je večino vodil on. Jaz pa nastopala (kot smrklja) v dekliškem pevskem zboru (o tem kdaj drugič). Pa Boštjan P. in Jurij B., tudi zvezdi. In da ne naredim krivice Mateju P., ki je kriv, da sem na ta radio sploh prišla. On je zdaj na Valu202. Nekoč sva šla skupaj po pivo za Botza(na Radiu Študent) in ga nato sama spila v Tivolskem parku (zraven sva iz Ljubljane poslala še Lepe pozdrave Ivanu Laitingerju, profesorju biologije z Gimnazije Ravne na Koroškem). Ah, ti časi.
No, ta radio je bil šolski primer realizacije moje želje. Take karieristične (ali kako se temu že reče).
Na prvem sestanku me je urednik Marko V. vprašal, če je moj fotr slučajno un s Komunale. Mhm. Smešno mi je bilo. Sem odrezala, ne, moj fotr je pek in ponosna sem na to (ko bi vedeli, kakšnih dobrot sem zato deležna že celo življenje). In tak je bil moj prvi vtis.
Začela sem s študentsko oddajo Šalter. To je bilo super, ker sem ravno tisto leto uletela tudi na avdicijo na Radiu Študent, a sem bila preveč smrkljasta za to. In sem imela svoj način etrenja (jaz temu tako rečem). Učila sem se pri Juretu Longyki in to mi je dalo velik plus v etru. S Študenta sem potem šla, pri zadnji avdiciji sem odletela. Tudi Matej P. Nekako nisem sedla v to sedlo, preveč je bilo ozko (da se razumemo, Študenta imamo zdaj pri Trunkljih ves čas prižganega in dober je).
No, da se vrnem na Koroški radio. Študentska oddaja je bila super. Malo smo jo poživili, dodali kakšno rubriko, nekako pustili svoj pečat in skušali zdramiti poslušalstvo. V tej oddaji sem novinarsko orgazmirala ob intervjujih. Spontanih, nikoli si vprašanj nisem vnaprej pripravljala, le malo sem posurfala po spletu. Jasno.
Kmalu sem preveslala še na špikeraj in vikendovo urednikovanje (dežurni novinar in urednik). Poskusila sem tudi z glasbenimi opremami, a je naša glasbena urednica Jasmina Š. precej trd in samosvoj oreh. Sem pa v nočnih programih res navadno svoj glasbeni majstor.
A kaj moremo, ne bom ovinkarila. Ta radio je obstal v zgodnjih devetdesetih. Predvsem vsebinsko.
Spomnim se, da sem pred leti vedno pokrivala Viktorje, pa Miss, festivale (Sunsplash, Rock Otočec) . Super je bil teren. Ker sem vedno rada dokumentirala zgodbe. Sem šla na Sunsplash s službeno Cordobo (se mi zdi da je bila Cordoba, ma ne grem stavit) in prazgodovinskih snemalnikom. Majkemi, še zdaj leži nekje v eni od omar v pisarni, po moje bolj kot antikviteta.
In sem se redno javljala, s koleni v Soči in dobrotami naokoli. Terena se nikoli nisem bala. Sploh, če so mi dali proste roke. Slovenska popevka je iz mene izsesala javljanje in oster komentar s posnetki. In Viktorji, prvi stik s slovenskimi takozvanimi vipovci. Tudi Jonasa sem enkrat ujela in je bil kul, se mi zdi.
A tehnologija na našem radiu je res precej diletantska. Ja, Crni, diletantska, če hočeš. Kako sem umirala od smeha, ko je bilo treba prispevek zmontirati. Kakšno kompliciranje (seveda, ko sem pa imela na terenu kasetnik z mikrofonom, da so se mi vsi režali). Kakšni mini diski, lepo vas prosim. Kaseta. In izpišeš kode, prvo in zadnjo besedo izjave, vmes prebereš komentar in v montaži nastane cela komplikacija. Čeprav Cool Edit dokaj obvladam, mi na Koroškem radiu nikoli niso omogočili, da bi lahko prispevke sama zmontirala. Bedarija. Namontiraš en računalnik za novinarje, folku pokažeš osnove, jim daš mini disk in mikrofon in pejdi na teren. Tako se dela radio.
In tisto, kar najbolj boli, je (posledično) vsebinska praznina programa Koroškega radia. Ne razumem, kako lahko urednik mirno prebavlja neinventivnost, rekorderje v copy-pastanju, lenobo. Vsak dan so ob 14:30 osrednja poročila, v večini povzeta iz STA-ja in rtv.slo. Da se človeku zamegli.
Ampak, jasno. Ker je honorar smešno nizek. Za kakršnokoli delo na tem radiu. Mislim, da je huje kot na Radiu Študent. S to razliko (predvidevam), da pri nas se RES ne splača izvajati presežkov.
Sem uredniku, povedala, da jaz sem tak človek, da se pod drek pač ne bom podpisala. Da me je sram delati poročila za debile. In jih skušam zato po svoje narediti, ne samo prekopirati 7 novic, prilepit vreme in malo kulture (navadno novinarji na tem radiu pač skopirajo vabilo, napovednik kakšnega dogodka, pa je). Ni zaštekal, se mi zdi. NIč se ne spremeni, že leta in leta. Ker se nikomur ne da. Ko pridejo preverjanja programa (ko gre za status), pade paranoja in mrak na oči. Takrat nas opozarjajo, svarijo, moledujejo, aktivirajo. Samo da bomo šli skozi, da bo dovolj lastne produkcije. Da nam ne bodo vzeli statusa. In takrat nastajajo najbolj bizarne oddaje.
IN kaj je point tega pisanja? Poglejmo situacijo povprečnega slovenskega radia(oprostite, radijske postaje).
Zakaj za boga imeti novice, če pa so to samo kopije STA-ja? Zakaj ponavljati že milijonkrat ponovljene (nerazumljive) stavke? Zakaj jim vseeno rečemo novinarji? Zakaj plačujejo nekomu, ki ne zna v eter povedati niti stavka iz glave? Zakaj imeti urednika, ki ne dela na programski shemi, ne motivira novinarjev, ne svetuje, ne daje zgleda, ne korigira, ne izobražuje, ne nudi pogojev za novinarsko delo, ignorira napredek…? Govorim na splošno.
In če v to čorbo natrosim še malo gneva in gnusa, bi se to pisanje lahko že nagravžno raztegnilo. Zgolj v razmislek. Tokrat radio. Tudi tam čorba zaudarja.
Kaj sploh lahko naredimo kot medijski kreatorji in aktivisti? Lahko pod pritiskom in vplivom nesposobnih (a tu poudarjam, taki na srečo niso čisto vsi) lastnikov medija sploh normalno opravljamo svoje poslanstvo?
Hm, razmislite.
Jaz bom, ko bom naslednjič na eni od radijskih mrež ( kot aparat, on-off) za ponižujoč honorar 1400-1800 na uro (in predvsem zato, da treniram glas) šest ali sedem ur skoraj neprekinjeno brala radijske in televizijske offe. In jih sama tudi zmontirala, brez problema.
Sramota. V kakšni čorbi se kuhamo.
(7.06.2007, 02:08)
No comments:
Post a Comment