Ker se mi zadnje čase precej dogaja in na veliko, pač ne utegnem.
Je pa res, da se toliko dogaja in da toliko spremljam. In zato nič manj na glas ne razmišljam.
In neznansko uživam v svojem delu. Res je, da imam več del, a eno mi je bistveno. Vse ostalo je preveč, a mora biti, da ujamemo raznotežje.
Zadnjič sem recimo opazovala to zbrko na RTVSLO. In Hri-barjevo cenzuro. Na enem od blogov sem prebrala komentar, češ da blogerji – ko o tem razpravljamo- delamo zastonj reklamo oddaji, ki si tega ne zasluži. Zakaj neki? A potem naj bomo preprosto tiho in pač jemljemo, kar nam vsak dan servirajo mediji, takšni in drugačni. In verjamo novinarjem, ki jih očitno ne zanimajo stvari, ki zanimajo radovednega človeka. Enostavno jemljemo informacije, ki so nam velikokrat celo popolnoma nerazumljive (a do tja, da bi se vprašali kaj zaboga pa govorijo ti ljudje en čuden nerazumljiv jezik, v šifrah in kodah?, pač ne pridemo). Na novinarskih konferencah novinarji sprašujejo zato, da pač vprašani odgovorijo kar hočejo. Kot trdijo za Janšo, da bo na katerokoli vprašanje odgovoril točno tisto, kar pač želi on povedati. Logično, saj novinarji nimajo jajc, da bi objavili njegovo reakcijo na (za koga morda neumno) nenavadno vprašanje.
Smešno je, ko jih gledam, kako gledajo mene in sodelavce, ki uletimo z majhno kamero, brez snemalca (asistenta in lučkarja), vse v enem. In potem postavijo kamero na stativ in snemajo celo “predstavo”, dokler se ne konča uradni in suhoparni del piarovskega podajanja izjav medijem. Potem popokajo opremo, novinarke (novinarji) se prijazno nasmihajo “pomembnežem”, potem pa vsi odidejo. Na drugo tiskovko, po nov material (ki ga bo na koncu za štiri kasete in ga bo revež/revica na hitro pregledal/-a, potem pa hop v montažo, da ujamemo poročila ob sedmih).
Smešno, kako se vzdušje spremeni, ko vprašam nenavadno vprašanje. Ko pretrgam tisto morbidno tišino in narejenost. Že res, da se mi nekateri smejijo in se čudijo. Je pa tudi res, da odgovor na moje vprašanje objavijo tudi na nacionalki, popu ali kjerkoli že. Ker je bila izjava dobra. In tako bomo (upam) počasi začeli spoznavat še drugo plat te medijske čorbe. Ki trenutno ni niti najmanj užitna.
In to me žene naprej. V nepredvideno prihodnost. Ko se človek prepušča toku, ga ta (kot M. Strela) posrka vase. In na koncu se vsaka zgodba, pa če je še tako nemogoča, razplete. Tako ali drugače.
No comments:
Post a Comment