In ko je že ravno svetovni dan svobode tiska, bi kanilo kakšno reči še o tisku.
Seveda sem zaplavala tudi te vode. Ah že precej zgodaj. Tam nekje v osnovni šoli, ko sem prispevala svoje genialne poetične besede (ah, jaz!) v šolski časopis Jenina (jasno, skozi Podgorje pri Slovenj Gradcu teče rečica Jenina). Se tudi spomnim svoje prve konstruktivistične pesmi z naslovom “Slovenska vlada” (ki je šla nekako v stilu: “Slovenska vlada je kot kokošnjak brez petelina…”). Z mojo mamo to pesem iščeva že nekaj let, pa je izginila kot hudič. Ma, zagotovo jo hranijo v kakšnem šolskem arhivu, a tja moja lenoba pač ne seže.
No, potem smo pisali še za Ibržnik (časopisek Koroških študentov) o tem, kam koroškega študenta zanese pot v Ljubljani (tam ene 4-5 let nazaj). Tudi tega izvoda ne hranim v svojem bogatem arhivu.
Pa Deloskop. Kako je že bilo ime urednici (s katero sva se kmalu razšli, ker je priloga Dela ugasnila, ali kakoježebilo….). Maja nekaj. Se ne spomnim priimka. Med drugim sem pisala o francoskem parku Asterix. Fascinantno. Takrat sem delala na Dobro jutro in se spomnim, kako sem v tretjem štuku v redakciji na TVSLO brskala po internetu (v študentu na Kardeljevi ploščadi tega luksuza takrat pač še ni bilo). Nekaj ur na dan, nekaj zaporednih dni. Ampak, končni izdelek je bil super, plačana sem bila pa tudi zelo dobro. Mislim, da je bil tisti članek (na dveh straneh) plačan 30 jurjev, kar je bilo takrat veliko, verjemite mi.
In da ne pozabim na časopisek na Rock Otočcu. Tri leta sem delala (prostovoljno) na tem festivalu, čisto hudo (makro!) je bilo. Podnevi smo skakali naokoli, jaz sem imela čez še delavnice z nakitom (smo delali ogrlice iz makaronov, plastike, fižola, kdobivedel…). In ko je bilo delavnic konec, smo šli v akcijo. Treba je bilo na koncerte, pa potem ponoči ali zjutraj napisat recenzijo koncertov….Asian Dub Fundation so mi ostali najbolj v spominu, ker sem s kitaristom tik pred koncertom pila whiskey, tako po domače. In si priborila poseben avtogram za Nino. S posebnim A4 sporočilom. Še danes ga hrani. Potem smo prebedeli celo noč, ob ogenjčku v backstageu. Majkemi. To so bili časi. Skratka, ponavadi nismo nič spali. Zjutraj pa v Novo mesto, v prostore novomeških študentov. Sonce, vročina, mi pa neprespani pisat recenzijo. A tako nastajajo najboljši teksti. Vsaj pri meni.
Rock Otroček se je reklo časopisu in vsak dan smo ga svežega iz tiskarne na brzaka prepogibali, da bi ga lahko čimprej razdelili mulariji. In kako so se jim zasvetile očke, ko smo jim ga raznosili pred šotore, svežega, s frišnimi fotkami od včeraj. Tisto je bila res huda izkušnja. Kot vojno novinarstvo, brez vojne.
In Franci kek, ata Kek. Ko je šlo kaj narobe, smo Mojci težili: “Kliči Keka…” In potem je prišel, še bolje, pripeljal se je na svojem motočku, ves flegma. Iz žepa je potegnil desetake (tolarje), vprašal, koliko rabimo, potem pa z tistim prifrknjenim nasmeškom in resnim glasom pritegnil: “A bo dost?”. Pa smo se spogledali…Ja, za barve, makarone, vrvi in še kaj bo že. Nismo se sekirali. Laptopa je pa njegova Mateja posodila. Da smo potem izmenjaje pisali vsak svoj članek za naslednji dan. To so bili časi, da o ostalem dogajanju na Rock Otočcu tista leta sploh ne govorim.
Časopis, tisk. Nikoli me ni zares posrkalo. Me pa zadnja leta to prav pošteno mika. A mika me marsikaj, potegne bolj redko kaj.
In ne bi bila v koži novinarjev Dela, Dnevnika. Nekako se mi zdi, da to ne bi šlo. O Lady, Direktu, itd…raje ne bi. Spoštujem vsako delo, če je to res delo. Če nekaj NAREDIŠ. Novinar bi to že po Defaultu moral. Delati, raziskovati, vohljati, iskati odgovore.
Dragi novinarji.
Zakaj toliko stokanja, zakaj toliko negodovanja. Nezadovoljstvo. Na vsakem koraku poslušam. Oni na RTV-ju jamrajo, kako da je to njihovo delo stresno. Kako bi šli drugam. Že leta in leta mi stokate. Nihče pa dejansko ne gre. In kako je lahko to tako težko? Vstaneš, poveš svoje in odkorakaš. Ne razumem. Jaz tudi nisem imela neke rezerve, a ko je bilo preveč, sem vstala, se zahvalila in šla. Brez zamere. Jaz sem razčistila. In potrkala sem na druga vrata. Brez vez in poznanstev. Samo če veš, kdo si in kaj hočeš. Če pa tega ni, najbrž ni lahko.
Tisk. Svoboda. Novinarstvo.
Ko bi bilo v tem poklicu vse jasno in lahko, bi po svetu hodilo še več takih puhloglavih kvazinovinarjev (o tem nekaj več v zaključni misli mladenke v anketi na dan svobode tiska). Pač ni lahko to delo. Čeprav ga mnogi podcenjujejo.
Ljubi novinarji. Vaše/naše delo je odgovorno. Ljudje nas berejo, gledajo, poslušajo. Mi smo odgovorni. Od nas pričakujejo resnico. Oni verjamo našim besedam, sliki, zvoku. Se zavedate tega?
Kako jim lahko smradite možgane s kvazizvezdami, z masažo prsi in navideznimi umetnimi joški, s PR teksti pod PR fotko turbofolkašev? Je to naša Resnica?
Zamislimo se torej Vsi. O tem, kako daleč sega manipulacija medijev. Kako daleč bomo za nos vlekli javnost. Ljudi, ki niso nič krivi, če pa jih poneumljamo. Mediji. Vsi v istem kotlu. Vsi v isti medijski čorbi. V kateri pač moramo plavati.
Ah, kako svobodni smo, mar ne. Mi, novinarji. Sedma sila. Ah, mi, mi.
Razmislite.
(4.05.2007, 00:20)
No comments:
Post a Comment