KO (ZA)PLAHUTA… (21.01.2008, 02:16)

Ljudje smo sila zakomplicirana bitja. Nič novega, vem ja. Ampak poglejmo si pomemben del človeka – ego.

Iz principa se ne bom spuščala v teorijo, ki na to temo že obstaja (niti se mi ne da vsega prebirat, jbg, ni časa). Gremo po kmečko.

Pred leti sem srečala igralca, ki mi je danes zelo blizu (ma, res ga imam rada). Ko sem ga prvič uzrla, je stopicljal po stopnicah navzgor. Na radiu sem imela ravno SNOP(opolnoči se ene radijske mreže po Sloveniji povežejo in oddajajo skupni program, vsak radio iz te mreže pač pride na vrstonekajkrat mesečno) in njega sem povabila za gosta. Mišljeno je bilo, da uleti ob pol enih in ostane z mano v studiu kakšno urico.
Pa je ostal do konca programa, do fakina petih zjutraj (dasiravno je zadnjo uro na čikpavzi kar ležal na kavču in blebetal, čisto mu je dogajalo, a tak pač je…).

Takrat sem prepoznala zdrav ego. In sem si rekla, hudiča, lej kako je lahko en ego zdrav in sijoč. Kar pokal je od zdravja.
Samozavest ali ego? Ne, tisto je zagotovo bil in je ego. Take vrste, ko ga ne moreš nehat gledat in občudovat in si ga želet. Zdravega ega. Prav nič ni škodoželjen in bolano zaverovan vase, je pa ravno prav ekscentričen in ljub(ek). Ego.

Potem pa seveda poznam tudi vrsto bolanih, prav hudo bolnih egov. Oziroma ljudi, ki ne vedo kaj bi s svojim jaz-om. In pretiravajo, hlepijo po pozornosti in bulimično drgnejo in negujejo svoj ego. Ni dovolj, da so lepi in pametni, morajo biti tudi duhoviti, večno malikovani, najboljši, izjemni in nadarjeni. In jeba je, da MORAJO. Ni da ni. Samo tako – si potiho šepetajo – bom v družbi opazen, samo tako bom nekaj. Bolno.

Primer, recimo mu Zvonko. Ukvarja se, denimo, z mediji (saj je bilo jasno, da bom to napisala, mar ne?), precej visoko je pozicioniran v družbi in državi (lahko je tudi ženska, primerkov ne primanjka) in dobro plačo ima. A ni dovolj. On mora biti najboljši, on se mora dokazati, mora biti v vodstvu. In zato je pripravljen storiti marsikaj. O sebi govoriti laži, jih širiti o drugih, manipulirati z okoljem, vsake toliko je treba povzdigniti glas, da se ve kdo ima tukaj besedo…in nenazadnje, to je sila pomembno pri vsej debati, ego ima svoje kaprice. On je poseben, on je na piedestalu. In kaprice ega so tisto, kar ego naredi bolnega. Ker se s crkljanjem tako razvadi, da ni več zadovoljen z malimi, nekoč neverjetno prikupnimi in dragocenimi malenkostmi. In hoče več in boljše in vse.
In ego oboli. Ni več fascinanten, zdrav ali simpatičen, ko postane nenasiten.

Sicer pa imam tudi jaz ego. Zelo ga občudujem. Vsak dan ga nežno crkljam in božam, zato je potem ko butne iz mene ves presran in zapan. Tako se vsaj zdi meni, lahko pa da se bolezni svojega ega sploh ne zavedam. Fak, sam res.

(21.01.2008, 02:16)