V noči, ko voda izza ovinka preži na budne Slovence (in mene od obležanin boli celo telo, pljuča pa od pokašljevanja sploh ne poznajo več svoje osnovne funkcije), me grizejo še druge reči.
Ne bom o tem, kako suvereno in verodostojno (da o spoštovanju do vpletenih niti ne zapišem) je lahko poročanje slovenskih novinarjev s “kriznih” žarišč. Niti ne bom o tistih 438-tih novinarjih, ki so podpisali peticijo, tudi ne bom o nonšalantnosti samooklicanih slovenskih neodvisnih medijev in ne, ne bom o – na jetra mi že gre ta beseda – (samo) cenzuri.
V tej – priznam- srhljivo mokri noči pomislim na hrabrost slovenskega novinarja. Tuhtam, napenjam možgane, še malo pomislim…kje sploh so, če so?
Kje so novinarji, pronicljivi, iznajdljivi, pogumni in neustrašni, radovedni in delovni? Samostojni, vztrajni, ponos vzbujajoči, taki, da rečeš: “Svaka čast, res si dober!”.
Novinarji, ki se zavedajo, da ta poklic nima delovnika. Novinarji, ki bodo zgodbo, če bo treba, raziskovali tudi pozno v noč. Taki, ki bodo pripravljeni ostati na terenu tudi ponoči, pa vedo, da (morda) ne bodo plačani za nadure. Novinarji, ki se ne bojijo in hkrati poznajo pravo mero drznosti.
Jaz enega poznam. Pa je novinar šele slabo leto dni.
Razmišljam dalje. Začnimo z nacionalko. Hm. Prvo ime, ki me prešine je legendarni Jurij Gustinčič. Potem mi na misel ne pade nihče več. Hm. Razmišljam. Terenski novinarji, kje so kakšni, ki bi mi vzbujali spoštovanje?
Vlasta Jeseničnik. Ksenija Hahonina. Ksenija Horvat. Valentin Areh? Ah, nikakor se ne morem spomniti imena tiste simpatične novinarke, s tujim snemalcem poročene nacionalkine novinarke, ki se navadno javlja s kriznih žarišč Bližnjega Vzhoda, a saj veste o kom govorim. In ne vem zakaj mi na misel ne pade še kakšen moški kolega.
Saj ne rečem, veliko jih je, takih ambicioznih. A nihče me ne prepriča. Ko sem delala na nacionalki, sem jih opazovala, te pronicljive mlade novinarje. Ki so me vedno znova razočarali, same besede so jih, veliko besed. In delo po principu najmanjše linije odpora. Takrat se mi je novinarstvo v bistvu zagabilo, a pustimo zdaj to. Stari mački so navadno počivali na lovorikah in si meli roke (nujno so tudi poskrbeli za svoje potomce, da so z znanjem ali brez dobili zaposlitev, še preden se sami spokajo v penzijo…pa brez zamere, NISO VSI SLABI)…mladi pa pač skrbijo za preživetje…
In ker sem že utrujena, naj počasi končam z inspiracijo tega posta. Mislim, da si danes to zasluži.
Torej. Poznam novinarja, ki to poslanstvo opravlja šele zelo kratko obdobje, pa sem prepičana, da v tem obdobju (ravno ob pravem času in na pravem mestu) kroji usodo slovenskega medijskega prostora. Ker je eden redkih novinarjev, ki gre do konca. Ker je obenem spoštljiv do sogovornika. Ker je lahko slovenskemu novinarju za zgled. Ker ima tudi svoje napake, a se jih – vsaj upam – tudi zaveda. Ker imam občutek, da spreminja medije. Ker je novinarska mašina, neutrudljiv in neomajen. In ravno prav nor, da gre čez meje, ki ga lahko definirajo za genija.
Tudi zaradi njega so tiskovke bolj zanimive, politiki zgovorni, javnost pa spoznava človeško plat slovenskih osebnosti. In to mi je všeč. Če se bom sama kdaj popolnoma predala novinarstvu, bi si želela da sem taka novinarka.
In rekla bi, da mu tole ne bo všeč, ampak – Denis Sarkić, v imenu slovenske javnosti …hvala za tvoje zgodbe in vztrajnost. In pazi nase, ker si pomemben prenašalec Resnice.
To sem morala zapisati, tudi ker se te dni počutim rahlo nekoristno, pogrešam Vest, komaj čakam da poujčkam vestnega juniorja, spravim koga v zadrego in ure dolgo konvertiram material (saj bo bolje, ko dobimo nove kamere), ker me kašelj spravlja ob živce in strah me je poplav. In upam, da Ambrušani Denisa ne bodo pretepli in da voda v tej noči ne bo delala pizdarij.
Mirno noč, Slovenija.
In močno verjamem v Vest, z vsakim dnevom bolj.
(27.09.2007, 02:57)
No comments:
Post a Comment